Zakaj je biti slaven težko? Celovite psihološke ocene in stalna psihološka podpora zvezdam resničnostnih šovov.

Finalisti resničnostnega šova X Factor v Veliki Britaniji bodo prestali celovito psihološko ocenjevanje, je napisal Leigh Holmwood v Guardianu. Produkcijska družba TalkbackThames bo poleg tega omogočila, da bodo psihologi prisotni celoten čas snemanja. To je posledica kritik producentov, da niso poskrbeli za zadostno podporo tekmovalcev v prejšnji sezoni, posledica česar naj bi bil odmeven kolaps Susan Boyle. A zakaj je vendar tako težko prenesti nenadno slavo in štiriindvajseturno izpostavljenost? Poglejmo si pričevanja znanih oseb, kako doživljajo slavo.

Psihologi bodo nenehno prisotni na snemanju X Factorja in ne zgolj dosegljivi na telefonski klic, kot je bil običaj v predhodnih sezonah, je zapisal Holmwood. Ta sprememba naj bi bila posledica odločitve, da bodo imeli tekmovalci avdicijo pred 3,000 glavo množico. To je povečalo zahtevnost in kvaliteto šova, je povedal Louis Walsh, eden izmed sodnikov šova, a hkrati tudi pritisk na udeležence. Ti so imeli v predhodnih sezonah X Factorja avdicijo zgolj pred štirimi sodniki. Richard Holloway, izvršni producent X Factorja in Britain’s Got Talent, pravi, da je postala dodaten vir pritiska na udeležence internetna izmenjava video posnetkov in komentiranje udeležencev v družabnih omrežjih. »Susan Boyle ni imela veliko pritiska s strani šova, saj je nastopila samo trikrat, vendar je vir pritiska postalo ogromno zanimanje, ki ga je z nastopi sprožila,« je rekel. Prav kritike zaradi kolapsa Boylove so verjetno botrovale odločitvi, da bo 24 finalistov letošnjega X Factorja prestalo celovito psihološko ocenjevanje, ki bo opredelilo njihovo zmožnost soočanja z izjemno stresno tekmovalno situacijo.

Nihče ni pripravljen na slavo

Toda zakaj je interes, ki ga publika izkazuje tekmovalcem v resničnostnih šovih, problem? Zakaj je težko biti slaven? Donna Rockwell iz ZDA in David C. Giles iz Velike Britanije sta naredila intervju s petnajstimi znanimi osebam iz ZDA. Zvezdniki iz različnih področij so povedali, da na slavo nihče ni bil pripravljen. Raziskovalca sta ugotovila, da je veliko znanih slabo opremljenih za poplavo pozornosti, ki jo prinese slava. Kar se odzunaj zdi mamljivo, je od znotraj doživeto kot napor in stalna borba.

Glavna tema, ki se je pokazala v intervjujih z slavnimi udeleženci raziskave, je bila izguba zasebnosti. Velika prepoznavnost nujno pomeni tudi izgubo zasebnosti in onemogoči svobodno gibanje po svetu. Zvezdniki morajo prepoznavnost vzeti v zakup pri načrtovanju svojih dejavnosti, v upanju da bi se s tem izognili tudi kritičnim očem (predvsem tabloidnega) tiska. Poleg tega so slavni bombardirani s pričakovanji s strani prijateljev, družine, sodelavcev, pa tudi neznancev. Počutijo se dolžni zadovoljiti nenasitna  pričakovanja, ker pa je to seveda nemogoče, pogosto doživljajo občutke krivde. Nenadna slava lahko uniči posameznikovo samozavest, če se mu ne nudi zadostne opore, po poročanju Holmwooda meni Chris Thompson, primarij na kliniki, kamor je bila sprejeta Boylova. Poleg tega pa so za slavne nevarne tudi narcizistične težnje, ki jih povzroči občudovanje s strani množic. Slavni v raziskavi D. Rockwell in Gilesa so imeli prav zaradi tega težave pri ohranjanju prizemljenosti in empatičnosti.

Instant zvezdniki doživijo hiter preskok iz anonimnosti v prepoznavnost

Morda je problem pri udeležencih resničnostnih šovov ta, da doživijo zelo hiter preskok iz anonimnosti v prepoznavnost. Časa, da bi se navadili na slavo tako kot zvezniki, ki so si zgradili svoj uspeh skozi čas, nimajo. Pa se je že tem »tradicionalnim« zveznikom težko prilagoditi slavi. Slavni udeleženec iz raziskave D. Rockwell in Gilesa je tako rekel: “Samo enkrat postaneš slaven, tako kot tudi umreš samo enkrat.” Raziskovalca sta iz intervjujev z zvezdniki izluščila štiri stopnje v katerih se slednji soočajo s slavo. Pri znani osebi se najprej mešajo dobri občutki zaradi občudovanja in zmedenost ob nenadni prepoznavnosti. Nato nastopi faza odvisnosti od vpliva in moči, ki ju prinese slava: znani si težko predstavlja, da bi se spet pogreznil v anonimnost. Ko pozornost na slavno osebo narašča, mora slednja sprejeti tudi slabe stran slave- izgubo zasebnosti in povečana pričakovanja- ter obvladati narcizistične težnje. Šele nato se lahko znani prilagodi na slavo in jo sprejme kot del svojega življenja. »Čez čas slavo umestiš na mesto, ki ji pripada; ko dozoriš, začneš dojemati, da slava pravzaprav niti ni tako zelo pomembna,« je povedal udeleženec raziskave.

Po pregledu vseh težav, s katerimi se soočajo instant zvezde, se lahko vprašamo, ali je etično, da izpostavimo udeležence resničnostnih šovov tolikšnemu pritisku? Producenti X Factorja so zagotovili stalno podporo psihologov in celovito psihološko oceno finalistov. Vendar, ali je etično, da psihologi pomagajo ljudem vzdržati velikanske pritiske, če slednji zanje niso nujni? Producent hrvaškega Big Brotherja je na konferenci Psihologija – mediji – etika povedal, da jim pravila ne bi dovolila posneti šova, če v njem ne bi sodeloval psiholog. Bi bil odgovor na to etično dilemo odločitev psihologov, da pri resničnostnih šovih ne bodo sodelovali? Ta odločitev vsekakor ne bi bila enostavna, zaenkrat pa je treba zaščititi vsaj dele populacije, ki zahtevajo posebno pozornost. Desetletna pevka Holly Steel je na polfinalu šova Britain’s Got Talent izbruhnila v jok in moledovala za možnost, da zapoje od začetka. To je v Britaniji sprožilo vladno razpravo, ali potrebujejo otroci v televizijskih talent šovih posebno zaščito, piše Holmwood. Producenti letošnjega X Factorja so prosili za psihološki nasvet glede udeležbe 21-letnega Scotta Jamesa z Aspergerjevim sindromom. Sodnik Walsh ne verjame, da bo James sposoben vzdržati pojavljanje v šovu, a meni, da ima pravico, da poskusi: »Ali je James pod prevelikim pritiskom? Mislim, da mora biti to njegova odločitev.«

Vira:

Holmwood, L. Reality check: X Factor contestants to face judgement on their mental health. The Guardian 19 August 2009.

Rockwell, D., & Giles, D.C. (2009, in press). Being-in-the-world of celebrity: The phenomenology of fame. Journal of Phenomenological Psychology.

Pred kratkim sem si v kinu ogledala film Gola resnica, ki se oglašuje kot medijski eksperiment in največja skrita kamera v zgodovini Slovenije. Film namreč dokumentira poročanje medijev o lažni predsedniški kandidaturi dr. Arturja Šterna in odzive ljudi na ponarejene časopisne članke.

Scenarista Franci Kek in Vojko Anzeljc sta pridobila ekscentričnega dr. Šterna, da se je leta 2007 prijavil na volitve za predsednika države. Za zanimanje medijev je poskrbel že Štern sam, ko je v javnosti zagovarjal svoja provokativna stališča in poskrbel za milo rečeno nekonvencionalen nastop na tiskovnih konferencah. Poleg tega sta scenarista v medije lansirala fotografije in filmček Šterna in striptizete Jasmine Ržen iz Big Brotherja, ki je v Goli resnici sodelovala kot igralka. Iz fotografij in filmčka se je dalo sklepati na ljubezensko afero. V ponujeno kost so mediji kot po pričakovanjih ugriznili in nastala je odmevna novica, ki je prišla na naslovnice rumenih časopisov in revij. Filmček objavljen na spletnem portalu Vest pa si je ogledalo več gledalcev kot takrat aktualen dogovor Janše in Sanaderja o rešitvi meje na morju. 

Gola resnica je uspela prikazati, »kaj vse so mediji pripravljeni sprejeti in prikazati za čim večjo gledanost novic,« so avtorji zapisali v predstavitvi filma na strani Koloseja. Mediji so odvisni od branosti in gledanosti. Ker sprejemnike mnogo bolj kot resne teme zanimajo ekscesi, seks in kri, temu sledijo tudi mediji: vsebinska stališča dr. Šterna so povzeli na manj opazne načine, o njegovih ekscesih pa so poročali z velikimi naslovi in fotografijami, so ustvarjalci Gole resnice razložili v sporočilu za javnost ob prekinitvi kandidature Arthurja Šterna. O interesu medijskih uporabnikov za ogled senzacionalističnih vsebin priča tudi izjemna gledanost filmčka o domnevni aferi Šterna in Rženove na internetu. Dr. Karmen Erjavec iz Fakultete za družbene vede pa je na predstavitvi oddaje Big FATHER na Študentski areni oktobra 2008 razložila, da so mediji tisti, ki oblikujejo okus in povpraševanje ljudi po vprašljivi vsebini in ne obratno. Tudi doc. dr. Samo Uhan je za Studio 12 povedal, da v procesu družbene konstrukcije realnosti ljudem postanejo pomembne tiste teme, ki jih mediji predstavljajo kot pomembne (to dosežejo že s tem, da jim namenjajo medijski prostor). Vloga medijev pri prikazovanju senzacionalističnih novic je zato še toliko bolj sporna, pa čeprav so ustvarjalci Gole resnice medijem priznali, da so o predsedniški kandidaturi Šterna poročali korektno.

Del filma je bil posvečen prikazu, kako ljudje dojemamo resničnost. Ustvarjalci filma so z uporabo optičnih in drugih senzornih prevar poskušali dokazati, kako hitro se naša čutila zmotijo, možgani pa ustvarijo napačno interpretacijo določene slike. Z direktnim naslavljanjem gledalcev so nas poskušali pripraviti do razmišljanja, katere informacije, ki nam jih posredujejo čutila, so sploh resnične, in ali jim lahko zaupamo. To je bil dober uvod h razmišljanju o temu, ali lahko verjamemo informacijam v medijem, čeprav slednje velikokrat namerno (z ustvarjanjem lažnih tračev) ali nenamerno (s pomanjkljivim preverjanjem dejstev) zavajajo. Vendar pa je film zaradi dolgih monologov pripovedovalca deloval statično. O tem priča tudi naslednji komentar gledalke: “Film je čisto tak, kot da bi v šoli sedeli in poslušali poučni dokumentarec o človekovih možganih!” Vprašanje je tudi, v kolikšni meri so gledalci, ki se še niso nikoli seznanili s konceptom socialne resničnosti, uspeli dojeti sporočilo ustvarjalcev. Prikaz dojemanja resničnosti je kot oklepaj objemal zgodbo o medijskem eksperimentu: film se je začel z omenjenim prikazom optičnih in senzornih prevar, končal pa z razmišljanjem o tem, kdo smo, če ugasnemo svoja čutila. Spet je nagovor deloval zelo statično in občinstvo je postalo nemirno. Mislim, da kino ni ravno najbolj primeren prostor za poglabljanje vase in razmišljanje o večnih filozofskih vprašanjih tipa »Mislim, torej sem (Descartes).«

Poleg prikaza medijskega eksperimenta z lažnim predsedniškim kandidatom je film prikazal tudi odzive na ponarejene časopisne članke. Slednje so avtorji oblikovali tako, da so jih prilepili v obstoječe časopisne strani. Nato se je Franci Kek našemil v staro policijsko uniformo in s Sašom Đukičem (Mama Manka) posnel serijo skritih kamer. V njih so ljudem kazali ponarejene časopisne članke, da bi z njimi podprli verodostojnost svojih trditev, ki so bile velikokrat daleč od zdrave pameti. Skrite kamere pa so po mojem mnenju bolj kot moč tiskanih medijev prikazale moč avtoritete v uniformi: prav neverjetno, s kakšnim strahospoštovanjem so ljudje dojemali Keka, pa čeprav je na njegovi uniformi pisalo »Milica«!

Zdi se mi pohvalno, da se je v Sloveniji porodila zamisel in našel pogum za izpeljavo medijskega eksperimenta in nenazadnje tudi denar za produkcijo filma. Pa čeprav se slednji po mojem mnenju ni uspel približati svojemu vzorniku Fahrenheitu 9/11, ali pa Duhu časa (Zeitgeist). Prav tako film ni upravičil svojega naslova komični dokumentarec, saj je bilo zelo malo trenutkov, ki smo se jim na glas nasmejali. Je pa bilo več moraliziranja, ki je morda katerega gledalca odbilo. Opozorilo na začetku, naj premislimo, ali se želimo soočiti z resnico, ki jo film ponuja, je prežvečeno. Podobno opozorilo je produkcijska skupina Mangart, ki je sodelovala pri filmu, uporabila že pri resničnostnem šovu Big FATHER. Blog Had je odprl tudi vprašanje etičnosti sodelovanja portala Vest pri širjenju lažnih informacij v eter.

Vas zanima, kako je lažno predsedniško kandidaturo in sodelovanje v Goli resnici komentiral dr. Artur Štern? http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/09/28/moj-intervju-artur-stern/ 

Kadar mediji senzacionalistično poročajo o samomoru, se v naslednjih dveh tednih ubije več ljudi. In to prav z novo, senzacionalno metodo, o kateri so mediji poročali, je v pogovornem večeru Studia 12 razložil publicist Žiga Valetič, ki je napisal prvo slovensko knjigo o samomoru namenjeno splošni javnosti. Negativni vpliv medijev se velikokrat pretirano poudarja, kar včasih meji že na moraliziranje. Na primeru samomorov pa vidimo, da so mediji lahko resnično usodni.

Okrog milijon ljudi na svetu vsako leto stori samomor, od tega se 500-600 samomorov na leto zgodi v Sloveniji. V absolutnih številkah se to za Slovenijo morda ne zdi veliko, količnik samomorilnosti pa nam da drugačno sliko: v Evropi se v povprečju zgodi 10 samomorov na 100.000 prebivalcev, v Sloveniji pa kar 25-30. Studio 12 je problem izpostavil na januarskem pogovornem večeru Samomor – pogovor lahko rešuje življenja.

Mediji imajo pomembno vlogo pri preprečevanju samomorov. Kadar so v novinarskem prispevku navedena preverjena dejstva o pojavu samomorilnosti in nesenzacionalistična dejstva o posameznem primeru samomora, lahko to pripomore h destigmatizaciji in detabuizaciji samomora. Če so v prispevek vključeni nasveti, kako prepoznati samomorilne težnje pri bližnjem, in naslovi, kamor se oseba, ki razmišlja o samomoru, lahko obrne po pomoč, ima novinarski prispevek veliko preventivno vlogo. Žal pa večina medijev o samomoru govori na ekscesen način, je navedel doc. dr. Samo Uhan iz Fakultete za družbene vede v prispevku Studia 12. Odgovornega poročanja je vse manj, za kar je po njegovem mnenju kriva uredniška politika, ki je povezana z interesi lastnikov.

Senzacionalistični učinek se pri poročanju o samomoru doseže z navajanjem načina in sredstev, s katerimi je posameznik storil samomor. Prav tako bralce pritegnejo opisi in slike kraja samomora. Razlog za samomor je velikokrat poenostavljeno in enostransko prikazan, storilce pa se prikazuje kot žrtve. Senzacionalistično poročanje sicer ne sproži epidemije samomorov, lahko pa tistega, ki o samomoru že razmišlja, potisne čez rob, je na pogovornem večeru Studia 12 razložil prof. Slavko Ziherl, dr. psihiatrije. Posamezniku s samomorilnimi težnjami se lahko zaradi medijskega prikaza samomora slednji zazdi junaško in romantično dejanje. Svoje življenje želi končati z novo, senzacionalno metodo, ali na način, kot je to storila znana oseba. Morda želi samomor storiti na znanem kraju, kot je to most Golden Gate v San Franciscu, kjer je umrlo že tisoč ljudi. Posnemanje samomorov je dobilo ime Wertherjev učinek po Goethejevem romanu Trpljenje mladega Wertherja. Mladi Werhter se je zaradi nesrečne ljubezni ustrelil, kar je kmalu po izidu romana leta 1774 med mladimi moškimi sprožilo val samomorov z isto metodo.

Poleg senzacionalističnega načina poročanja je nevarno tudi, če mediji navajajo nepreverjena dejstva o samomorilnosti, je opozoril doc. dr. Samo Uhan. Pogosto beremo, da so prazniki zaradi osamljenosti rizični za porast samomorov. To je mit, ki pa lahko postane resničen. Tej napovedi bralci, poslušalci ali gledalci namreč verjamejo in se lahko začnejo v skladu z njo tudi obnašati.

Da bi preprečila omenjene negativne učinke medijskega poročanja, je Svetovna zdravstvena organizacija že leta 2000 uvedla navodila o tem, kako poročati o samomorilnosti: »Posplošitve na podlagi majhnih številk ali statistik zahtevajo posebno pozornost, izrazom kot so ‘epidemija samomorov’ in ‘kraj z najvišjim samomorilnim količnikom na svetu’ pa se je treba izogniti.« Med priporočili o poročanju o posameznem primeru samomora, ki se je nekje zgodil, pa najdemo: »Fotografijam umrle osebe, uporabljene metode ali kraja samomora se je treba izogibati. Naslovnica ni nikoli primeren kraj za novico o samomoru.« Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da se navodila o medijskem poročanju vključi v program preprečevanja samomorilnosti vsake države.

Tu pa nastopi težava, saj v Sloveniji še vedno nimamo sprejetega nacionalnega programa za preprečevanje samomorilnosti. Čeprav so ga strokovnjaki napisali že leta 2003, še vedno leži pozabljen v predalih ministrstva za zdravje. Program zmanjševanja števila žrtev prometnih nesreč je te številke uspešno prepolovil, samomor, ki je glavni javno zdravstveni problem v naši državi, pa je zanemarjen. Doc. dr. Samo Uhan razlaga ta absurd: »Prometne nesreče so običajne, sprejemljive, v njih smo lahko udeleženi vsi. Samomorilnost pa se potiska v intimo, morda tudi na področje duševnih bolezni. Samomor se zdi zato manj obladljiv.« Ziherl, ki skupaj z prof. dr. Onjo Tekavčič Grad vodi delovno skupino za medije na Slovenskem združenju za preprečevanje samomora, pravi, da so novinarji črne kronike zelo zadovoljni z razlago, kako naj poročajo o samomoru. Verjetno bi torej sprejeli in upoštevali tudi navodila, ki so vključena v predlog nacionalnega programa za preprečevanje samomorilnosti, ki pa že predolgo čaka na boljše čase.

Nerazumljiva prostranstva, neizmerljive razdalje, nedoumljiva neskončnost,… Zemlja- tako lepa v svoji majhnosti. In na Zemlji človek, ki se svoje majhnosti ne zaveda in hoče biti »big«, Big Brother, Big Mother, Bog,… Evropa, Slovenija- tudi v tem paradižu je pred leti zavladal Big Brother… A zdaj prihaja Big FATHER, ki mladih ne zapira v konzerve in iz njih ne dela vodljivih klonov… Big Father mlade pošilja na pot, na pot samouresničevanja.

Z zgornjo uvodno špico gledalce pozdravi prvo resničnostno doživetje na TV SLO 1 Big Father, ki ga ustvarjalci opisujejo kot boj Davida in Goljata proti močnejšemu bratu. Big Father je dve dekleti in dva fanta poslal na pot od Ljubljane preko Trsta in Benetk do Grčije, od koder se njihova pot nadaljuje. Veliki oče spremlja vsakdanja doživetja mladih udeležencev ob spoznavanju novih krajev. Kljub temu, da ima namen ponuditi alternativo resničnostnim šovom tipa Big Brother in Bar, ni niti malo izobraževalno »zatežen«. V četrti epizodi sem zasledila igre udeležencev na plaži, brodenje proti rečnem toku v prelepi naravi, povratek h morju in zaključek dne ob svečkah na plaži.

Fundacija Z glavo na zabavo, otroški in mladinski program TV Slovenija, produkcijska skupina Mangart in kreativno-izvedbeni tim Majestic 5 so zasnovali Big Father kot odgovor na vse bolj brutalne vsebine, ki jih vključujejo resničnostni šovi v slovenskem prostoru. Predvsem Big Brother 2 je zaradi nasilnih vsebin sprožil veliko polemik. Okrogla miza študentov teologije je pomladi letos postavila v ospredje predvsem vprašanje etičnosti nasilnih vsebin v odnosu do mladoletnih gledalcev. Po poročanju učiteljev osnovnošolski otroci včasih celo oponašajo nasilne prizore, ki jih spremljajo v resničnostnih šovih. To ni nič čudnega, saj otroci težje razlikujejo med fantazijskim in realnim na televiziji. Šele desetletni otroci so pri presoji realnosti približno tako natančni kot odrasli, kljub temu pa tudi iz fiktivnih televizijskih vsebin črpajo informacije o vsakdanjem življenju. Otroci še posebej težko presojajo realnost resničnostnih šovov, saj so slednji zmes fantazijskega in realnega: kamere nam dajo zagotovilo, da spremljamo neposredno obnašanje resničnih oseb in ne igralcev, kljub temu pa slednji izpolnjujejo določen program ustvarjalcev šova (t.i. naloge) in se velikokrat obnašajo v skladu z vlogo, ki jo ustvarijo sami zase. Tudi dr. Karmen Erjavec je na predstavitvi Big Fatherja na letošnji Študentski Areni definirala resničnostni šov kot hibridni žanr, ki je sestavljen iz elementov tekmovanja, soap opere oz. nadaljevanke in dokumentarca.

Dr. Karmen Erjavec je kot problematično opredelila tudi sporočilo resničnostnih šovov, da so ljudje uspešni šele, ko so medijsko vidni. Uspešnost pa je postala po njenem mnenju nuja, saj nam sodobna neoliberalna ideologija sporoča, da družba ljudem ne bo pomagala, zato moramo sami in s katerimi koli sredstvi poskrbeti za uspeh. Na konferenci Mediji-psihologija-etika v Poreču so izpostavili tudi vprašanje sodelovanja psihologov pri resničnostnih šovih in posledično pri širjenju zgornjega sporočila. Hrvaški psihologi so se v debati sicer zedinili, da psiholog z izbiranjem udeležencev s pomočjo psihodiagnostičnih sredstev, svetovanjem, 24-urno dosegljivostjo za krizne intervencije in podporo udeležencem po koncu sodelovanja, zmanjšuje morebitno psihološko škodo zanje. Na ta način psiholog udeležencem pomaga, da zdržijo, dokler niso izločeni s strani gledalcev, kar pripomore h uspehu šova. Prispevek h uspehu resničnostnih šovov pa je precej sporen s strani vseh omenjenih etičnih dilem. V Sloveniji je pri nekaterih resničnostnih šovih sodelovala psihologinja Maja Fesel Kamenik.

Več o oddaji Big FATHER na http://www.bigfather.si/index.php